David Zupančič

Čas je, je zapisal Alojz Ihan, da si povemo, če si sploh lahko kaj povemo.

In kaj si sploh lahko povemo?

Za začetek morda povem, da me je vest o smrti Alojza Ihana presenetila in pretresla. Ta vest je bila zame slučajna, in če ne bi kot pravi odvisnik še med treningom gledal na svoj telefon bi jo zaznal še kakšno uro kasneje.

Ampak to v resnici ni pomembno. Bolj pomembna (in po svoje paradoksalna?) je misel, da je od vseh fantastičnih zdravnikov, ki sem jih spoznal v svojem življenju in svojem delu, moj vzornik prav zdravnik, ki je deloval na predkliniki. V laboratoriju, ne v ambulanti. Na fakulteti, ne na kliniki. Zakaj?

Alojz Ihan je bil ambasador znanosti. Njegova brezkompromisna predanost stroki – medicini in predvsem imunologiji – je lahko zgled slehernemu človeku na tem planetu, ki se spogleduje z naravoslovjem. V znanosti namreč ni pomembno, kaj si kdo misli, niti kaj se »komu pač zdi.« Ni pomembno, kdo bolj glasno kriči in kdo zna bolj dosledno izkoristiti svoj talent za čustveno izsiljevanje. Naravoslovci so v stalnem tekmovanju z lastno radovednostjo, ki jo hkrati jemljejo nadvse resno, obenem pa jo izzivajo z najvišjimi možnimi pričakovanji, to so pričakovanja po dokazih.

Valuta zdravniškega ceha je zdravje in življenje sočloveka. V tem svetu ne sme biti preprostih vprašanj, še manj pa preprostih odgovorov. In kdor je poznal profesorja Alojza Ihana – bodisi kot predavatelja, sodelavca ali raziskovalca – lahko potrdi, da pri njem nismo nikoli iskali preprostih odgovorov. Smo pa vedno znova prejeli pravilne.

Poleg zgoraj naštetih vlog je nujno omeniti še eno. Alojz Ihan je bil mojster besede. Bil je pesnik, esejist, pisatelj. Ko smo decembra 2022 skupaj sedli pred polno dvorano Zdravniške zbornice – poleg naju še dr. Marko Pokorn – in kot avtorji treh novoizdanih knjig nagovorili kolege zdravnike, sem razmišljal o raznolikem in širokem talentu Alojza Ihana. Takrat je izdal roman Karantena (in mi v moj izvod napisal kratko posvetilo – knjiga še zdaj počiva v moji domači knjižnici, na polici dnevne sobe), na seznamu najbolj prodajanih knjig pa se je poleg tega romana znašel še učbenik Imunologija – prav tako njegov. Sprehod od čiste fikcije do najbolj izpiljene strokovne literature, kjer ne sme biti fiktivna niti ena zamisel. Izjemna širina opusa, ki je nemogoča brez prav takšne širine duha in intelekta.

Čas je, in kmalu bomo ostali tudi brez njega.

Poezija strni sporočila. Je taktno redkobesedna in ne potrebuje širših razlag, ker dobra pesem zadane točno tja, kamor mora.

Pogrešal bom njegovo večplastno genialnost. Poznala sva se manj, kot bi želel – jaz njega verjetno bolj kot on mene – in ta zapis ni zapis bližnjega prijatelja. To je zapis študenta, bralca, infektologa, ljubitelja poezije, pisatelja. Predvsem pa je priznanje cehovskega kolega:

zaradi takih ljudi, kot je bil Alojz Ihan, sem ponosen, da sem zdravnik.